Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

Povzetek

Atomska orbitala je prostor, v katerem se s 95-odstotno verjetnostjo nahaja elektron.

V vsaki orbitali sta lahko največ dva elektrona. Orbitale se razlikujejo po vrsti (obliki), velikosti in usmerjenosti (orientaciji) v prostoru. Poznamo s-, p-, d- in f-orbitale. Najbolj preproste so s-orbitale, ki imajo kroglasto obliko. Bolj zapletene oblike so p-orbitale, ki se razlikujejo tudi po usmerjenosti v prostoru. Njihove smeri so pravokotna druga na drugo, označimo jih s črkami x, y in z. Tako poznamo px-, py- in pz-orbitale.

Razporeditev elektronov po orbitalah imenujemo elektronska konfiguracija. Pri zapisu elektronske konfiguracije moramo upoštevati nekatera pravila: princip izgradnje, Paulijevo izključitveno načelo in Hundovo pravilo.

Princip izgradnje določa, v kakšnem zaporedju elektroni polnijo orbitale. Elektroni najprej zasedejo orbitale, ki imajo najmanjšo energijo. Zaporedje polnjenja orbital je: 1s, 2s, 2p, 3s, 3p, 4s, 3d, 4p, 5s, 4d, 5p ...

Iz Paulijevega izključitvenega načela sledi, da sta v vsaki orbitali lahko največ dva elektrona. Ta dva elektrona imata nasprotna spina, kar grafično prikažemo kot dve puščici v nasprotnih smereh ↑ in ↓.

Iz Hundovega pravila sledi, da elektroni zasedejo energijsko enakovredne orbitale posamično. Vsako energijsko enakovredno orbitalo zasede najprej en elektron. Drugi elektron zasede to orbitalo šele po tem, ko je v vseh energijsko enakovrednih orbitalah po en elektron.

Elektronsko konfiguracijo napišemo tako, da po vrsti (glede na naraščajočo energijo) navedeno posamezne orbitale in število elektronov v njih, npr. 1s2.

Zraven daljšega zapisa elektronske konfiguracije lahko uporabimo krajši zapis, to je zapis s simbolom žlahtnega plina. Pri tem zapisu najprej v oglatem oklepaju napišemo simbol žlahtnega plina, ki je v periodi pred obravnavanim elementom, nato pa še preostale orbitale v običajni obliki.

Elektronsko konfiguracijo lahko prikažemo tudi grafično. Orbitale predstavimo kot kvadratke, elektrone pa kot puščice znotraj kvadratkov.

Osnovno stanje atoma je energijsko najbolj ugodno stanje, v katerem je lahko atom. Atomu pa lahko dovedemo energijo, npr. s segrevanjem. V tem primeru lahko elektron za kratek čas preide v energijsko manj ugodno (višjo) orbitalo, dobljeno stanje imenujemo vzbujeno stanje. Vzbujeno stanje ni stabilno, elektron je v energijsko višji orbitali le kratek čas, nato pa se vrne v orbitalo z nižjo energijo. Elektron pri vrnitvi z vzbujenega na osnovno stanje odda energijo v obliki svetlobe. 

<NAZAJ
>NAPREJ54/296