Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:

priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.

Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.

ELEMENTI LIKOVNEGA JEZIKA

Risane, slikane ali reliefno oblikovane podobe so posamezniki neke skupnosti že v prazgodovini uporabljali za sporazumevanje. Botrovale so nastanku piktogramov in pozneje sodobnih pisav. Iz njih se je razvil sistem sporazumevanja z likovnimi podobami, ki ga imenujemo likovni jezik. Vsaka kultura ga je oblikovala in nadgrajevala po svoje, tako kot svoj govorjeni jezik.

{RAZMISLI; V čem se likovni jezik razlikuje od govorjenega (ali zapisanega) jezika?}

V Aziji so stoletja prevladovali grafizem linij ter ritmično razgibane oblike vzorcev in dekoracij, v Evropi pa tonska modelacija barv in perspektivični prostor. Do 20. stoletja so likovni jezik prevladujočih zahodnih civilizacij uredili v enotno obliko, ki je temelj sodobne likovne teorije.

{RAZMISLI; So likovni jeziki različnih kultur še danes tako izrazito različni med sabo? Kaj prevladuje na spodnjih slikah in v katero kulturo bi jih umestil?}


Za vsebinsko analizo in razlago likovnih del se običajno uporablja umetnostno-zgodovinski pristop s pomočjo ikonografije in ikonologije. Za čisto oblikovno ali formalno analizo likovnih del pa je bolj smiseln likovno-teoretski pristop. Z njegovo pomočjo razberemo prvine ali elemente, iz katerih je likovno delo sestavljeno, spremenljivke ali variabile, ki se v njem pojavljajo, in kompozicijska načela, na podlagi katerih je bilo delo oblikovano.

{POGLEJ; Oglej si spodnji posnetek formalne analize likovnega dela.}

Čeprav večina umetniških del nastane na intuitivni ravni, je v njih vedno prisoten tudi element nadzora – racionalnega, ki ga prepoznamo po vzorcih, pravilih, strukturi, s katerim umetnik svoje delo nadzira in ureja. Sistematičen pristop pri analizi likovnega dela vodi k boljšemu razumevanju sodobnih umetniških praks in njihovemu razvoju. Likovni jezik se tako neprestano spreminja, skladno s tehnološkim, ekonomskim, družbenim napredkom ter s pojavljanjem novih umetniških praks.

<NAZAJ
>NAPREJ19/237